Belohrbti detel (Dendrocopos leucotos)
To je detel, ki ga zagotovo ne poznate! Po videzu je podoben zelo pogostemu velikemu detlu (Dendrocopos major), ki ga lahko opazujemo tudi v bližini naših domov. Belohrbti detel pa je izjemno redka in težko opazna vrsta. Na evropskem nivoju velja celo za najredkejšo vrsto detla. Živi v starih, odmaknjenih bukovih gozdovih, torej pravimo, da je bukov specialist. Glede na poraščenost Slovenije z bukvijo, bi pričakovali, da je belohrbti detel pri nas pogosta vrsta. Pa ni tako! Za preživetje ta detel potrebuje velike količine odmrle lesne biomase (odmrlega drevja), kjer najde svojo glavno hrano – ličinke lesnih hroščev. Zato ni presenetljivo, da belohrbtega detla najdemo le v starih, naravnih gozdovih in gozdnih rezervatih kjer je odmrle mase še veliko. Populacija belohrbtega detla v Sloveniji je ocenjena na 100-150 gnezdečih parov, kar je malo za zagotavljanje trajnostnega obstoja te vrste pri nas. Na Finskem in Švedskem (prvi dve evropski državi po gozdnatosti), je intenzivno gozdarstvo belohrbtega detla potisnilo na rob izumrtja. Mar ne bo Slovenija tretja na vrsti?
Koconogi čuk (Aegolius funereus)
Koconogi čuk je majhna vrsta sove, ki je aktivna izključno v nočnem času in je zato težko opazna. Zanj so značilne velike rumene oči in začuden pogled. Naseljuje iglaste gozdove v gorskem svetu, kjer pleni male sesalce, za gnezdenje pa potrebuje drevesna dupla, ki jih tešejo žolne. Našli ga bomo torej le tam, kjer je v gozdu dovolj starih dreves z dupli. Taka drevesa so v gospodarjenih gozdovih dokaj redka, kar omejuje razširjenost te zanimive in malo poznane vrste sove. V Sloveniji je populacija koconogoga čuka ocenjena na 450-850 parov.
Divji petelin (Tetrao urogallus)
Divji petelin je naša največja gozdna kura. Živi v gorskih iglastih gozdovih z bogato podrastjo jagodičevja, ki mu predstavlja pomemben prehranski vir. Je zelo plah in izjemno občutljiv na vznemirjanje zaradi človekovih aktivnosti v gozdu. Že najmanjša motnja ali poseg v njegovo življenjsko okolje mu lahko ogrozita gnezditveni uspeh. Odpiranje novih gozdnih prometnic, sečnja dreves, nekontrolirane rekreacijske in športne aktivnosti (pohodništvo, nabiralništvo…) ter vznemirjanje na gnezdiščih so glavni dejavniki ogrožanja te vrste v Sloveniji. Divji petelin zato potrebuje gozdna zavarovana območja, ki mu omogočajo mir, predvsem v času razmnoževanja. V Sloveniji je populacija divjega petelina ocenjena na 550-600 pojočih samcev in je v upadu.
Mali muhar (Ficedula parva)
Samec malega muharja je na prvi pogled precej podoben taščici, saj ima značilno oranžno obarvano grlo in povečini sivo-rjavo telo. A to je bistveno manjši ptič, ki večino časa preživi dobro skrit v visokih krošnjah listavcev, od koder odmeva njegova melodična pesem. Zaman ga bomo iskali v večini slovenskih gozdov, saj je bolj pogost le v nekaterih alpskih dolinah. Naseljuje stare in vlažne bukove gozdove, z večjo količino odmrlega drevja, kjer najde primerna dupla za gnezdenje. Ravno zaradi tega je vrsta pod udarom intenzivnega gozdarjenja, ki nenehno krči njen življenjski prostor. Mali muhar je ena redkih evropskih ptic, ki se vsako jesen odseli na prezimovanje v Indijo, ne pa v Afriko. V Sloveniji gnezdi med 100 in 250 parov malega muharja.
Črna štorklja (Ciconia nigra)
Vsi dobro poznamo belo štorkljo, manj ljudi pa ve, da obstaja tudi njena črna sorodnica. Zgornja stran telesa je značilno črno-lesketajoča, trebuh je bel, noge in kljun pa so koralno-rdeče barve. Črna štorklja je redka in plaha ptica, ki živi v vlažnih gozdovih, predvsem takih, kjer tečejo manjši potoki. Hrani se z ribami, dvoživkami in plazilci, včasih tudi izven gozda, na odprtih travnikih in v močvirjih. Dobro skrito gnezdo je spleteno iz suhih vej in postavljeno na večje drevo v mirnem predelu gozda. Črna štorklja nima rada bližine ljudi, zato si za gnezdenje izbira odročnejše predele gozdov, kjer je človekov vpliv manjši. Za učinkovito varstvo te vrste je pomembno ohranjanje mirnih gozdov s prosto tekočimi potoki in starimi, velikimi drevesi ter omejevanje človeških aktivnosti v času njenega razmnoževanja. V Sloveniji je gnezdeča populacija črne štorklje ocenjena na 40-60 parov.
